JEZIK, KJER ŽIVIM

avtorica IRINA M. CAVAION

Ta številka je posvečena ljubezni, torej smo bili poklicani, da pišemo o ljubezni.

To me je spodbudilo k razmisleku (hvaležni uredniški ekipi!), da je v vznemirljivi nalogi, ki je tudi potovanje, prinašanje prispevkov na strani te revije, ki povezujejo in razvezujejo ljudi kopenskih jezikov, ki odpirajo nove vizije, v katerih jeziki — lastni, tuji — postajajo vse bolj protagonisti osebnih zgodb in vse manj teme meja, jezikovnih politik, birokracije, je v osnovi diskurz ljubezni. Ljubezen do ljudi in ljubezen do jezikov.

Tako sem razmišljal o tem, kaj in kdo bi lahko tako simbolično predstavljal ljubezenski diskurz na in skozi večjezičnost te regije, kar me je pripeljalo do spomina na Antonello Bukovaz, pesnico in pisateljico ter prijateljico, ki je z izjemno izraznostjo spremenila ljubezen v neskončno igro podob, ki jih v resnici poslušamo, ki postanejo zapletena in prefinjena igra zvokov med (njenimi) jeziki.

Antonella, ki se je rodila in odraščala izmenično, prepletajoč, včasih razpletajoč italijanščino, slovenščino, nediško, nato pa združevala svoje jezike v skladbah, včasih poetskih, včasih pripovednih, ki izzivajo geografske meje in jezikovne kategorije.

Zato sem pomislil na Antonello, da bi govoril o ljubezni in jezikih.

Pomagati graditi in navdihovati občutek večjezičnosti, pa tudi razmišljati o tem, si jo želeti, načrtovati. Večjezičnost blizu in znotraj ljudi, njihovih zgodb, njihovih glasov.

Bolj sinestetično večjezičnost.
Večjezičnost… v ljubezni.

Antonella, pišeš v italijanščini, govoriš in poučuješ v slovenščini, a jezik, v katerem si odraščala, je Nediško, narečje Natisone dolin – s katerim od teh jezikov imaš ljubezen?

To ni idilična ali pomirjena vez, temveč globoka ljubezenska zgodba z nediškom. Jezik otroštva, telesa, prvega zaznavanja sveta, zvoka še pred sintakso. Materni jezik, ki živi v trebuhu, v pesmi, molitvah, vonjavah hiše… Vendar pa je to tudi jezik, katerega mejo čutim in nikoli nisem dovolj primeren, da bi ga popolnoma posedoval ali mu dal popolno obliko na papirju.

Italijanščina je postala moj literarni dom, jezik arhitekture in pravega pisanja. Slovenščina je jezik geografije in poučevanja, moj odnos do nje je prav tako težak. A nediško ostaja tista temeljna prisotnost/odsotnost, primarna zaljubljenost. Je okorna mati zaradi teže svojega izvora, svoje zgodovine, zapletenosti svoje narave, a je tudi krhka in ranljiva, ker je na robu izumrtja. Iz tega neprijetnega izhaja moj občutek neustreznosti: občutek, da nikoli ne morem dovolj vrniti temu neomejenemu jeziku, da ga ne poznam ali ne znam napisati v celoti, da ga izdam tako, da se spustim iz njegovega objema.

Imam žalostne pesmi, ki govorijo o njej, polne cvetov, grenkobe, eksplozij, dvomov in tesnob. Moje izjave ljubezni ležijo v drobnih zvočnih vložkih narečja, ki se pojavijo v mojih besedilih. Poskušam, da ta domači zvok vibrira v drugih jezikih, ki jih naseljujem, in pustim, da ljubezen do besede ostane odprta in živa, nepopoln gib, nikoli povsem ukročen.

Hkrati, draga Irina, čutim razdaljo, ki izhaja iz boleče skromnosti: težo, da ne morem šteti tega maternega jezika za dovolj zame, za moje pesniško raziskovanje. Kakšna predpostavka, kajne? Hkrati pa se zavedam, da nediško ni dovolj, da bi povedal vse, kar moja poezija potrebuje, in ni izdaja, temveč precej boleča priznanje. Moj izvorni jezik ima svojo obliko polnosti, ki se mi na strani zdi preozka v primerjavi z vrtoglavico sveta. Verjamem, da me želja po abstrakciji in vdoru premika iz majhnega jezika v jezikovni prostor, kjer tvegam in gradim boj iz oči v oči, sestavljen iz slovanskih zvokov, odmevov in resonanc, ki še vedno udarjajo po strani. V Madame Bovary je trenutek, ko Flaubert reče: »Nihče, nikoli, ne more natančno izmeriti, kaj misli, kaj trpi, nuje, ki ga sili, in človeška beseda je pogosto kot pločevinasta posoda, po kateri tolčemo melodije, ki medvede spravijo v ples, medtem ko bi radi zmehčali zvezde.«

V teh dneh sva si pisala. In jaz sem pisala, se spraševala: “Tvoje besede nimajo in ne prinašajo meja, ampak se prepletajo. Če potem govorijo o ljubezni…” nadaljuješ…

K tvojemu vabilu dodajam še te svoje verze: “Meja te uči, da stojiš mirno / in ji ni mar za tvojo naravo / a je tudi ne briga / kot dva ljubimca, ki se pretvarjata, da se ne ljubita / držita svoj položaj”. Predlagaš vprašanja, o katerih že nekaj časa razpravljam in v resnici nimam odgovorov. Ali imajo besede meje? Ali se besede prepletajo? Ali znajo reči ljubezen?

Na koncu obupam. Zavedam se, da me ne zanima, da bi jih razčlenjeval ali jim dajal teoretično definicijo. Zame je dovolj, da sem točno tam, kjer se vse to dogaja: v trenju meje, v nestabilnosti prepletanja, v nepopolnih poskusih, v gneči jezikov in v nepredvidljivi zadevi ljubezni, ki, ja, prepleta vse znotraj in zunaj nas! To je položaj poslušanja in tudi upora. Na nek način držim to stališče. Poezija zame ni orodje za razvezovanje vozlov, ampak kraj, kjer prebivam v tej suspensiji. Ne vem, ali lahko besede res združijo ali izrazijo ljubezen, a vem, da je biti v tem dvomu — z vsem telesom, z jezikom in z neodgovorjenimi vprašanji — edini način, ki ga poznam za ustvarjanje poezije. “In ta jezik, kjer živim, je vrtnica / cvetel v izgubljenem času / skrivna abeceda, ki sem jo ukradel svetlobi preteklosti / ne beseda, ampak neskončno polje in dih z nemirnim ritmom / ta jezik, kjer živim, je ljubljena in sovražena praznina / naseljena z pozabljeno ljubeznijo / rjovenje, ki teče kot hrček”.

Jezikovne meje in omejitve pogosto postavljajo “drugi”. Tisti, ki vas sprašujejo, v katerem jeziku razmišljate in sanjate. Tisti, ki vas prosijo, da določite stopnjo mojstrstva. Tisti, ki vas gledajo zmedeni, ker ne razumejo, v katerem jeziku govorite in pišete. Tisti, ki vam rečejo: “A na kateri strani ste, v katerem jeziku ste…?” Kako vidite in živite jezikovne, izražalne meje, ki jih postavljajo drugi? Imate kakšen nasvet…?

Človek se vpraša, draga Irina: ali naj vedno odgovorim, medtem ko ostajam pod okriljem ljubezni, ali pa, pripravljeni na odhod, naj potegnemo sekiro in se pobijemo?

Kajti ta vprašanja — »v katerem jeziku sanjaš?«, »na kateri strani si?«, »kako dobro ga govoriš?« — izhajajo prav iz tesnobe glede klasifikacije, ki ima zelo malo skupnega z ljubeznijo in je veliko bolj podobna običajnemu zasliševanju. Vedno je nekdo, ki mora izmeriti, razčleniti, preveriti čistost ali zvestobo pisca, kar postavlja birokratsko mejo, kjer je le živa snov.

Te omejitve in te škatle živim z mešanico nestrpnosti in utrujenosti. Pretvarjati se, da mora oseba, pesnik ali kdorkoli, razglasiti monolitno pripadnost, pomeni ignorirati, da je čustveno in jezikovno življenje fluidno, gnusno, polno motenj in sivih območij. Nismo obrazec, ki ga je treba izpolnjevati za matični urad.
Meje, ki jih postavljajo drugi, so ograje, ki pomirijo tiste, ki jih gradijo, ne pa tiste, ki so znotraj stvarjenja (moral sem reči, da je to banalnost!). Sem v in z zvokom, v glasu, v čakanju in včasih v čudenju.

Nadzoru tistih, ki merijo stopnje mojstrstva, raje nasprotujem drugemu ljubečemu načinu. Spomnim se, ko sem se med delom na projektu Poezija narečij znašla v skupinah starejših v domovih za ostarele, kjer prevajajo pesmi v narečje. Tam, pred ljudmi, ki so pogosto izgubili vse, jasno vidiš, da dialekt ni sociolingvistična kategorija ali folklora, ki bi jo bilo treba razstavljati: je njihov zadnji dom, intimno in neuničljivo zatočišče, ki mu ga nihče nikoli ne more vzeti. Tam jezik ne zahteva patentov, temveč le, da bi še naprej odmeval.

Nasvet? Ne vem. (Na misel pride Michela Murgia, ki z odra spodbuja: “Ne ubogajte! Ne ubogajte!”) Morda je kakšen nasvet, da ste vedno previdni do varuhov jezikovne čistosti in kontrolorjev zračnega prometa identitete. Tistim, ki živijo na robu, tistim, ki prebivajo v več jezikih ali narečjih, bi rekel le tole: zasedajte svoje pomanjkljivosti, svoje pomanjkljivosti in svoje intarzije, ne da bi se opravičili. Ni vam treba pokazati mojstrske licence, da bi imeli pravico uporabljati glas, ki vas prebiva. Poezija služi prav temu: razbiti meje teh meja in nas spomniti, da nismo poklicani, da določamo, na kateri strani smo, temveč da ostanemo svobodni v neklasificiranjem. Ker tukaj “… nič ni več nedotaknjeno, zamenjam, kar mi je ostalo, za majhen, a natančen akt ljubezni”.

Hvala, poglabljaj Antonello. Nisem vedel, kje bomo končali, ampak… lepo darilo za nas in za bralce Isonzo-Soče, ta kratek pogovor.

Antonella Bukovaz izvira iz Topolò-Topolove v dolinah Natisone. Pesnica in umetnica, njeno raziskovanje je vedno potekalo v performativni napetosti, s stalno pozornostjo do skrbi za glas in prepletanja besedila, zvoka, telesa in dejanja. Njene večjezične izkušnje segajo tudi v šolo, delo z mladimi in poslušanje starejših: bila je ena od ustanoviteljic slovensko-italijanske dvojezične šole San Pietro al Natisone, vodi delavnice ustvarjalnega pisanja za mlade in razvija medgeneracijske pesniške projekte v domovih za ostarele.

Objavil je Tattoos (Lietocolle, 2006), al Limite (Le Lettere, 2011), Nuovi poeti italiani 6 (Einaudi, 2012), koordinate (2012) in Guarda (2015) za izdaje Pulcinoelefante, 3X3 parole per il teatro_3X3 besede za teater (ZTT-EST, 2016), casadolcecasa_domljubidom (Miraggi, 2021), Compagnevole animale (B#S edizioni, 2022), La pietra e il prato (Samuele editore, 2026). Prisoten je v antologijah: Nuovi poeti italiani 6 (Einaudi, 2012), Il Friuli dei poeti, ki jih je uredil G.S. M. Villalta (Storie, 2024), Antologia di RicercaBo (Manni, 2024), Una mappa poetica del confine (Fondazione PnLegge, 2025), Exit poetry. Future Poetry (La nave di Teseo, 2026). Za zvočno gledališče Hanna’s Atelje Sonoričnih umetnosti v Ljubljani je napisal in izvedel opere S.E.N.C.E (2010), Sonokalipsa (2013) in Pavana za Antigono (2014).

Leta 2025 je uredil poezijo dialektov in pokrajino podob (GO!2025). Od leta 1994 do 2022 je sodeloval pri ustvarjanju postaje Topolò-Postaja Topolove. Trenutno je predsednik Stazioni_Postaje APS.

Njegov YouTube kanal je https://www.youtube.com/@poesia-bukovaz

Canto per Linguesconfinate (al Limite, Le Lettere, Firence 2011)

Oggi (samo za en dan)
Lahko bi se igral, da je jezik
Danci (Samo za en dan)
Lahko bi se igral, da je jezik
omogoča raziskovanje
ki nimajo nobene zveze z mislijo
se materializira
V vetru, ki premika opazovalne ravnine
in ustvari gesto, ki naredi obzorje izginilo.

Govorim z roba in samo on me razume
tisti, ki se umaknejo, da bi dali prostor
do dihanja v daljavi
med enim in drugim jezikom
sestavljajo se v zvoku, ki ostane
Ko prst zapičim v zemljo
Prst vstavim med en kamen in drug
in govorim iz te so-prisotnosti
v katerem vedno iščem izgubljeno besedo.

Oblačim znoj svojih misli
Drsi v potokih iz kupole uma
Kaplja mi v usta
Dobiš njegovo obliko
Kot čas, ki označuje
in zrak, ki ga zaseda.
Govorim z vrha v sebi razume samo
Kdo zapusti namišljeno linijo
in uživa v nerazumljivih zvokih.
Govorim iz dna, kjer je grenkoba, in grlo se začne
In slovanski zvoki sestavljajo svet
To me komaj potolaži.

Prečkal sem te, da bi te izdal
Obliznil si si ustnice, ko sem šel mimo
Če bi lahko dobil ritem podvodnega toka
Bil bi kamenčji jezik
In šli smo pomešani z morjem
ampak to je to ostajanje… ostajanje… ostajanje…
To me odganja.
Zora me mora držati ob strani
In ne izgubi me izpred oči
To bo enostavno v zboru nekaj tisoč
Moraš imeti pomoč reke
in vrtiljak sov
Upajmo, da ne bo opazil kratkega odmevnega
tega gluhega jezika, narezanega na rezine.
Zora Oriental Light
Olajšaj zvočno telo
Te žalostne matere moje
Ima hojo ošabne navadne ljudi
Mati varuhinja, ki odmeva
v vonju lip.

lahko noč… lahka naj ti bo noč….
to poznaš? to pot poznaš?
lahko noč… lahka naj ti bo noč….
to poznaš? to pot poznaš?

Identiteta te priklene, ko ti voda naraste v grlo
A tukaj so vsi preveč spoštljivi
da se oprime ali naredi rešilni čoln
da te raztrosim kot seme.
Če bi bil jaz zaljubljen vitez in ti moja dama
Ugrabil bi te, odpeljal in te prosil, da zapoješ
Rad bi slišal tvoj odmev – preveden jezik
Odbijal se je z drugih strani – iz nove pokrajine.
Če bi bil nemiren popotnik in bi bil ti moj dom
Premaknil te bom vsakič, ko odideš
Rad bi videl, kaj je izgubljeno
In tisto, kar je bilo izgubljeno, se znova pojavi.

Si moja piham diham piham si moja
Medtem ko čakam, da se odpre
Diham si moja medtem ko čakam
da se odpre piham si moja
Ko čakam tvoj veter
Diham si moja medtem ko čakam
Čakam si moja
da se odpre tvoj veter.

In kdo od mojih prijateljev ti še vedno spretno govori?
Vlečejo vrvice do tvojih finih lanenih nogavic
Vtakne jih s svojim surovim jezikom
Olupiti svojo tanko slovansko kožjo
Božam te s sraknjimi nogami.
Tukaj so – kratek korak
Trenerji za bolhe
misli, misli govorijo besede
Vse kot da bi bilo vedno včeraj
in včeraj ni imel otrok.

Glas Glas Glas
Potrebujem glas
z glasom – Iščem
Izrečeno – z glasom.
Je bil. Kje? Tam! Tam!
Dajte mi glas glas glas
In zdaj je pozno
In zdaj je jutri.
Tam je blo
Tamle krila… Do rezincev
Kje? Persaripersa
Nikoli nisem imel, nikoli nisem imel.
Zgubila san se….
Razprodano v dnevnih sobah
bitke
na stopnicah
Gore
Izgubil sem izpred oči
odstranjeno
Problem je, da me nikoli nisi prisilil plesati
V tvoji kuhinji
Samo rožni venci in vonj mokrih saj.

Pravi, kako naj
Ali je to dovoljeno?
Pusti me! Spusti me
Nisem kot ti
Ljuba
Kri kaplja po tvojih čevljih
ljuba
Usedimo se za trenutek
Bela
očisti moj verz
Bela
drugače sem izgubil.

Govorim s tabo
k tebi nazaj
na vsakem koraku
komponira zvok
Med ruševinami je bil občutek.